Medij: Delo Avtorji: Jakše Luka Teme: Mali delničarji, ZGD-1 zakon o gospodarskih družbah Rubrika / Oddaja: Ozadja Datum: 12. 08. 2013 Stran: 10
Intervju Zadnje čase veliko posluje v Čilu, kjer skoraj vsak dan opaža razvoj države. Povsem drugače kot pri nas, ko samo čakamo, kdaj bo propadlo naslednje podjetje. Obložil je celo oblo in v telefonskem imeniku ima številke najvplivnejših ljudi na svetu. Meni, da smo Slovenci eden najbolj lucidnih narodov, vendar nas k tlom tiščita nevoščljivost in opravljivost.
Za začetek: kaj se je pravzaprav zgodilo z odstavitvijo nadškofov?
Berem in poslušam »velike« strokovnjake, ki vse vedo o mariborski zgodbi. Samo čudim se jim. Poznam veliko ozadij, poznam kanonično pravo, in moram reči, da me žalosti, da so takšna mnenja objavljena. Zaradi tega Slovenci izpademo kot popolni nepoznavalci. Kdor ve, kaj se dogaja in kaj se je zgodilo nadškofoma Stresu in Turnšku, tudi ve, da je to veliko huje kot vsaka kazen na Dobu. Tega ne bi privoščil niti najhujšemu sovražniku. Samo še dosmrtna ječa je hujša.
Kaj je tako hudega?
V katoliški cerkvi je to kazen, ki ni primerljiva ne s Kordeževo ne s tisto Tovšakove. To ni Dob, tam je luksuz. Razmišljanje laikov, daje samostansko življenje izlet, je povsem napačno. To je zapor, samo reče se mu samostan. Tam nimaš niti telefona, ničesar, sam s sabo si v svoji celici. Me zanima, kateri od teh velikih strokovnjakov, ki zdaj komentirajo vse počez, bi tam zdržal teden ali dva.
Kako vidite padec podjetij iz kroga mariborske nadškofije?
Razpolagam z dokumenti, ki so nastali, ko smo pregledali poslovanje obeh Zvonov. Nismo jih sicer pregledali do obisti, ker nismo imeli tega privilegija, toda že iz javno dostopnih podatkov in s poznavanjem nekaterih stvari se je videlo, kako incestno so delovali upravi in nadzorna sveta.
Kdaj ste to pregledovali?
Poročilo je bilo narejeno novembra 2009.
Za koga?
Poslano je bilo mariborski nadškofiji in seveda Rimu.
S tem mislite Vatikanu?
Svetemu sedežu. Rim pravim, ker je v zgodbo vključen tudi civilni del, predvsem italijanske banke, pa tudi nemške. V Rimu so se zavedali, kaj lahko nastane iz te zgodbe, kajti ugotovili smo, da je šlo za neverjeten mrežni preplet podjetij parkirišč, odvisnih družb in kopice povezanih podjetij. Vključeni so bili Sava, NFD in Zvona, kot finančni holdingi, in družbe Helios, Cinkarna Celje, Mladinska knjiga in drage. Vemo pa, komu, glede na politično opcijo, danes pripadajo Helios, Cinkarna, Elektrika ...
Kako to, da zadeva ni bila prej rešena?
Vrniti se moramo v čas, ko sem bil predsednik uprave Petrola (od decembra 2005 do junija 2009, op. p.). Ko smo najprej hoteli najti rešitev za Istrabenz, so v Rimu spoznali, da smo sposobni velikih korakov. Maja 2009 je bil izdelan program prestrukturiranja za Istrabenz, sodelovale bi evropske banke. Moram povedati, da mi je pri tem Rim zelo pomagal.
Kaj je pisalo v programu?
Delnica Petrola je bila na začetku leta 2009 vredna okoli 540 evrov. mi pa smo se z investitorjem dogovorili za 640 oziroma pop-up 810 evrov za delnico. V pogodbi je bilo varovalo, da ima predkupno pravico država oziroma paradržavni skladi. S tem bi razdolžili Istrabenz in samo s prodajo Petrola bi rešili oziroma razbremenili tudi Zvon.
O tem sem obvestil nadzorni svet Petrola, gospodarskega ministra Mateja Lahovnika in predsednika vlade Boruta Pahorja. Presenečen sem bil, da razen Pahorja nihče ni pokazal pravega zanimanja. Na proslavi ob dnevu vstaje, 27. aprila, sem v Cankarjevem domu sedel poleg Pahorja in mu eno uro razlagal, kako bi lahko sanirali stanje v Istrabenzu in s tem Sloveniji rešili milijardo evrov. Ne, zmotil mm se, izkazalo se je, da bi rešili dve. Pahor mi je dejal, da se ne moreva tam o tem pogovarjati, in predlagal uradni sestanek v njegovem kabinetu. Rekel je, naj uredim termin s Simono Dimic. Klical sem in pošiljal elektronsko pošto. Do 9. junija, ko sem bil razrešen, nisem dobil termina pri predsedniku vlade. Zakaj ne, vedo drugi. Danes pa vsi skupaj plačujemo to zakusko. Slovenci nečesa ne razumemo in nočemo razumeti: da se v mednarodnem prostoru posel dela z ljudmi, ne institucijami. Tisti trenutek, ko so me zamenjali, so vsi, s katerimi smo pripravljali sanacijo Istrabenza, stopili na zavoro, ker niso vedeli, kaj se dogaja in zakaj.
Naslednja etapa je bila, da pustimo Istrabenz in gremo reševat samo Zvon. Tam je bil glavni problem T-2 s 156 milijoni evrov zadolženosti. Z najboljšimi tujimi strokovnjaki, sodelovali so nekdanji strategi z Deutsche Telekoma, smo naredili skrbni pregled. Presenetilo me je, ko so mi ti strokovnjaki potožili, da tako arogantne uprave, kot je bila mariborska, še niso videli. Menda so se obnašali, kot da so mešanica Nikole Tesle, Edisona pa še koga zraven. Narejen je bil torej skrbni pregled, izdelano tehnično poročilo. Enako kot pri Zvonovih smo sodelovali z dvema najstarejšima bankama na svetu. Za T-2 smo našli kupca.
Koga?
Nimam dovoljenja, da bi to razkril. Lahko povem samo, da iz germanskega dela. Cena je bila 156 milijonov evrov. Ob upoštevanju dolga bi ga kupili za en evro, vendar bi s tem razbremenili Zvon. Takrat smo bili tako naivni, da smo verjeli upravi Zvona, da-hoče resnično rešiti T-2. Nismo vedeli, da politika uporablja druge vzvode. Zvonu in T-2 so svetovali ljudje, ki so bili takrat zelo blizu oblasti. Nekateri od njih so imeli velika pričakovanja, češ da bodo T-2 prodali za pol milijarde. Na koncu pa se je vse obrnilo v najslabšo možno smer, upniki so prevzeli podjetje in največji od njih je danes dolžan NLB zajeten sveženj denarja, govori se o 90 milijonih, ki verjetno nikpli ne bodo poplačani.
Novembra 2008 sem finančnemu ministru Franciju Križaniču položil na srce, da morajo paziti samo na dva projekta, Istrabenz in Zvon.
Zakaj ravno ta dva?
Ker sta bila oba finančna holdinga s prenapihnjeno zadolženostjo, ki je večinoma slonela na slovenskih bankah in imela nevzdržen denarni tok. Vendar je tudi med njima velika razlika. Poznati je treba zakulisje in igrice, ki so se dogajale pred tem. Struktura upravljanja in lastništva je neprimerljiva. Mariborska nadškofija je bila lastnica obeh finančnih holdingov, Zvona 1 in Zvona 2. Zvon pa je imel svoje organe upravljanja, vendar nisem nikjer zasledil, da bi predsednika uprave ali člane kdorkoli karkoli vprašal, enako nisem zasledil, da bi kdo kaj vprašal člane nadzornega sveta. Po zakonu o gospodarskih družbah sta ta organa prva odgovorna za delovanje družbe. Zato je enačenje odgovornosti nadškofov Stresa in Turnška ter Bavčarja in Kordeža popolnoma napačno in nepošteno.
No, ve se, da sta nekatere odločitve sprejemala tudi onadva.
Prav tako vemo, kdo je sedel v nadzornem svetu Istrabenza ali Merkurja in kdo so bili lastniki teh podjetij. Navsezadnje bi po odgovornosti morali vprašati tudi ljudi na NLB. Ste morda slišali, da preganjajo katerega od bankirjev?
Ko smo iskali rešitev za Istrabenz, so mi italijanski sogovorniki pogosto dejali, da se pri nas obnašamo tako, kot da je narkoman kriv, da ima drogo. V resnici ima drogo diler, in naše banke so bile dilerji. Vse je bilo povezano in še danes je tako. Zamenjali so se sicer nekateri obrazi, pa seveda kreditov ni več (smeh).
Zmanjkalo je droge ...
Nihče ni pisal, kako so se v tej stavbi (WTC, op. p.) dobivali predstavniki Zvona, Istrabenza, Juliusa in Perspektive in se dogovarjali, kako v Petrolu uvesti enotirni sistem upravljanja. To je kaznivo dejanje. Dokumenti o tem, če ne drugje, so na Kadu. Če takrat ne bi bilo Kada, bi prišlo do kadrovskega prevzema Petrola. Nihče pa ni razumel, da je Istrabenz hotel samo obvladovati Petrolov denarni tok. Za to vam ni treba prevzeti družbe, le menedžement oziroma vodenje. Tako kot na Istrabenzu in Zvonu, obe podjetji sta bili tako obvladovani. Bavčar ni imel lastniške večine, vendar je vodil podjetje, kot da je enoosebna družba.
Ali je zaradi sprege omenjenih podjetij nastal razkol v vasi upravi?
V pogovorih o uvedbi enotirnega sistema v Petrolu sta sodelovala predsednik mojega nadzornega sveta in en član uprave.
Iz Maribora?
Da. Sam se teh sestankov nisem udeleževal, ker vem, da je to kaznivo dejanje. Vodil sem aktivnosti za zaščito naših 65 tisoč delničarjev, kar se vidi tudi po rezultatih poslovanja. Samo poglejte Petrolov denarni tok.
O poskusih uvedbe enotirnega sistema in poskusu prevzema smo sicer pisali, potem pa je vse potihnilo.
Odstraniti je bilo treba vse moteče elemente, tudi zato so me zamenjali. Bil sem moteč, ker nisem plenil. Trgovci derivatov so mi povedali, kako so nekateri naši predstavniki, lobisti, strici in tete hodih v Ženevo, kjer so se že pred mojo zamenjavo dogovarjali, kako bodo biznisirali. Malo karikirano, ampak resnično, za dva tisoč evrov koristi so bili pripravljeni uničiti gosko, ki nosi zlata jajca. Spet pa se je treba vprašati, kaj so delali nadzorni sveti, ki so nadzorovali prej omenjene družbe. Sam bi se vprašal, kaj dela moj podrejeni, če bi se okoli vozil z bentlevjem (Leo Ivanjko, op. p.). Pri pregledu podjetij iz kroga mariborske nadškofije smo bili presenečeni nad spremembami, ki so se dogajale v lastniški strukturi Juliusa, in predvsem zato, ker je nastalo za 40 milijonov evrov obveznosti. Kdo jih je plačal, kam so šli, kje so?
Kdo, kam, kje?
Ne vem, to ni moja stvar, ampak stvar preiskovalnih organov. Pri nas pravih tajkunov sploh ne vidimo, ti lepo uspevajo v ozadju, vidimo samo enega v ospredju. Zakaj, denimo, se skoraj nič ne piše, da smo pri prevzemu Mercatorja zaradi odpora prejšnje uprave izgubili polovico prevzemne cene? To bomo nazadnje plačali davkoplačevalci. Blokirati prodajo Mercatorja pri ceni 221 evrov za delnico, lepo vas prosim. Za nagrado pa dobite dobro plačane službe.
V našem nedavnem intervjuju je Bavčar dejal, da so takrat kupovali četrtino Petrola za ruski Lukoil.
To ne more biti res, lahko bi rekel tudi, da je kupoval za madžarski MOL ali pa Gazprom. Vsak sicer lahko širi svojo zgodbo, drugo pa je, kaj potrjujejo dokumenti. Ko gledam dokumentacijo o Istrabenzu, s katero smo razpolagali leta 2008, sem kar malo žalosten, ker smo na vse, kar je danes na sodišču, opozarjali že takrat. O tem smo hoteli razpravljati na skupščini Istrabenza in od uprave zahtevati odgovore. Še več, zahtevali smo odgovornost nadzornega sveta, ker je dolga leta deloval, tako kot je. .Morate vedeti, da je bila dokumentacija predložena, in to niso bili samo kosi papirja, ampak skrbno zbrana in s pomočjo zunanjih strokovnjakov obdelana dokumentacija največje slovenske družbe.
Nesporno je, da Istrabenzovega problema ne bi bilo, če bi Bavčar prevzel Petrol. Iz denarnega toka Petrola bi se menedžerski odkup Istrabenza lahko uspešno končal. Najprej bi Petrol kupil od Istrabenza energetiko, pri čemer bi verjetno uporabili enak model »veriženja«, kakršen je bil pred kratkim obravnavan na sodišču, in verjetno bi se' zopet lahko okoristili posamezniki. Uvedba enotirnega sistema je bila bistvo upravljavskega prevzema Petrola. Hvala bogu, da sobililjudje na Kadu dovolj modri in so dokumentirano temu nasprotovali in da je bila politika proti. Dejstvo, da Bavčar ni podpisal pogodbe o prodaji Petrolovih delnic investitorjem, ki smo jih pripeljali, negira njegovo omenjeno izjavo.
Operacija obranitve Petrola, oziroma kontraprevzem, je pripeljala do 190 milijonov evrov slabitev ...
Ali ni čudno, da sta se po volitvah 2008. kar naenkrat pojavila problem slabitev in pritisk, da jih naredimo? Sam sem bil sicer prvi za to, da jih, ker nisem hotel ničesar skrivati in lagati. Bil sem izredno počaščen, ko mi je ob neki priložnosti Zoran Jankovič, človek, ki je dolga leta vodil veliko gospodarsko družbo, kot je Mercator, dejal, Marko, vsaka čast, da ste to naredili, da ste si upali to narediti. Pozablja se, da ima prav zaradi celovitega čiščenja bilanc zdaj Petrol lahko dodatne pluse v bilancah pri prodaji oslabljenih naložb po višjih, danes realnih cenah. NLB in tudi večina drugih slovenskih podjetij jih niso delali več let, pa se nikomur ni nič zgodilo. Ker slabitev in rezervacij takrat niso hoteli narediti, denarni tok pa je padal, imajo danes težave številna podjetja in posledično banke: A banka, Probanka, Avtotehna ... Nihče od uprave in nadzornikov ni imel volje in želje, da prikaže realno stanje. Prepričan sem, da bi Pahorjeva vlada ukrepala bistveno drugače, če bi doživela ta šok, tega pa bi morali ustvariti menedžerji in nadzorniki.
Petrol je takrat sicer imel 150 milijonov izgube, a ob izredno močnem denarnem toku 135 milijonov. Dobiček je postavka v bilanci, vendar ni edina, za preživetje podjetja je pomemben predvsem stabilen denarni tok. Mi smo pač zavestno naredili slabitve, ki so prinesle bilančno izgubo, kljub rekordnemu denarnemu toku in količinski prodaji. To je popolnoma drugače kot pri Istrabenzu ali Merkurju, kjer so bili denarni tokovi veliko premajhni, da bi podpirali megalomansko zadolževanje in posledično izgube. Lahko si prikažeš bajne dobičke, vendar brez denarnega toka, ki podpira tvoj posel, podjetje nima prihodnosti.
Ali ste imeli podporo politike pri nasprotnem prevzemu?
Gotovo je bil, najbrž je še vedno, Bavčar politično desetkrat bolj močen kot jaz, pa smo vseeno to naredili.
Menda ste imeli podporo kabineta predsednika vlade Janeza Janše?
Dejstvo je, da je tisti, ki je pameten in v političnem prostoru igra na dolgi rok, moral takšno odločitev podpreti. Vsi so vedeli, da je stanje v Istrabenzu prenapihnjeno in zadolženost nevzdržna, in to še veliko pred krizo. Vedeli so, da bi prevzem Petrola pomenil njegov padec, ker bi ga izčrpali. Lahko bi ga sicer potem prodali tudi Lukoilu, ampak s tem bi si premoženje ustvarili samo posamezniki. Danes se pozablja, da so bili v Maximi in Istrabenzu še mali delničarji, ki so bili oškodovani. Zaradi slovenskega načina delovanja, to je, kot pravi moj stric Božo Dimnik, incestnega delovanja, ki je posledica naše majhnosti, pa se ni nič zgodilo. Danes ni čisto nič drugače, zamenjali so se samo nekateri igralci.
Če se vrnemo k reševanju Zvona ...
Potem ko je bil narejen pregled T-2, smo novembra 2009 pripravili tudi analizo Zvona. Februarja 2010 smo imeli sestanek v Rimu, kjer je bilo jasno povedano, da je treba izvesti prestrukturiranje. Po daleč najslabšem scenariju bi bilo odpisanih za 200 milijonov evrov dolga, po realnem bi bila ničla. Upravi obeh Zvonov sta želeli, da bi jim pri prestrukturiranju samo »malo pomagali«. Naše stališče je bilo jasno, ali mi zadevo vodimo ali pa nas ni zraven. Imeli smo tri temeljne točke programa. Osnovni in izključni pogoj je bil, da upravljanje prevzame novi lastnik. Prestrukturiranje bi opravljala mednarodna ekipa, ki je imela za sabo najstarejšo banko na svetu (Rothschild, op. p.), ki je bila pripravljena izvesti 70 milijonov evrov vredno dokapitalizacijo Zvona. Jasno je bilo, da je treba prestrukturiranje prepustiti profesionalcem, ker Slovenci nimamo takšnih vzvodov v mednarodnem finančnem prostoru. Drugič, logično in pošteno je bilo, da se upošteva interes vseh delničarjev, zato smo v program zapisali, da noben delničar ne sme imeti izgube, torej da ostane vsaj na ničli. Tretja točka pa je bila, da se cerkev umakne iz lastništva.
Vendar so vas zavrnili ...
Naš predlog tukaj ni bil sprejet. Morate vedeti, daje civilni del mariborske nadškofije deset ali petnajst let živel na veliki nogi. Bilo je tudi veliko nepravilnosti, v nekaterih primerih celo dokazljivo neprimernih dejanj. Seveda se bo tak bal nekoga s črno kravato, men in black, ki bi prišel iz Hamburga ali Miinchna. Dejstvo je, da so ljudje z imeni in priimki v sodnih registrih, ki bi morali odgovarjati, vendar jih ni nikjer. Na tapeti je samo Mirko Krašovec. Dobro, ampak koliko je še ljudi zadaj, ki so vodih ta podjetja in so odgovorni za situacijo? Iz lastnih izkušenj lahko povem, da so ti fantje imeli kijučen vpliv pri odločitvah, nadškof pa jim je žal zaupal. Toda strele splošne javnosti so danes usmerjene samo v ljudi, ki so naivno zaupali svojim sodelavcem. Kako naj ima neki nadškof vse potrebno znanje? Saj ga ne more imeti. Zato so imeli tam ljudi, ki pa so izkoriščali njihovo dobroto. Mi smo jim sicer poskušali dopovedati, kaj je treba narediti. V Rimu so to razumeli, ker so sami prav tako vzporedno preiskovali situacijo. Resda pa so bili cerkveni ljudje prepričani, da bo vse rešil svetovalec, ki je bil blizu Pahorjevi vladi, da se bo vse rešilo prek politike. Žal so bili ti interesi popolnoma nasprotni, samo sledite denarju, videli jih boste. Poglejte, kdo so kupci zaseženih delnic. Evidentno je, da so nekateri posamezniki izkoristili okoliščine in zavedli vodstvo mariborske nadškofije, ki nima izkušenj, kako delujejo ti podzemni kanali.
Ustaviva se še pri številkah. V italijanskih časnikih so, menda po podatkih iz Vatikana, pisali o osemstomilijonski luknji, nekateri pri nas trdijo, da je izgube za vsega 27 milijonov evrov, upniki pa so prijavili več kot poldrugo milijardo terjatev. Katere številke so prave?
Vse skupaj je velik šov, v katerem vsak pove svojo resnico, ta pa je nekje vmes. Zadolženost obeh Zvonov je jasna, kaj je kdo prijavil med terjatve, je druga stvar. V trenutku, ko so banke zasegle zastavljene delnice, ni bilo več rešitve, Vprašanje je, komu je bilo to v interesu in prodaja buče, daje terjatev za 1,5 milijarde. Interes je bil, da pravi ljudje dobijo te delnice in da jih pravi ljudje prodajajo. Ponavljam, Zvon bi lahko rešili, če bi bila volja, ne samo v Mariboru, ampak v slovenski politiki. Vemo pa, kdo je vladal leta 2010.
Kdaj jim je NLB odobrila večino posojil?
Med letoma 2006 in 2008. To je tipična zgodba slovenskega prostora, ker so vsi finančni holdingi delovali enako. Večino posojil so dobili v slovenskih bankah, ker jih tuje niso hotele dati. Ko pa smo prišli s tujo rešitvijo, tujo banko, so naredili vse, celo zamenjali predsednika uprave Petrola, da bi jo preprečili. Vsak tuji investitor bi namreč razkril preteklo poslovanje. Tega sicer ne bi nujno naredil tuji kupec, ki bi v zameno za molčečnost dobil nižjo odkupno ceno, če bi prišel sklad za prestrukturiranje, pa bi se vse razkrilo. Zato nihče ne pride v Slovenijo reševat podjetij in tudi nihče več ne bo prišel, ker slab glas seže v deveto vas. Paradoksno je, da smo pri nas ustvarili ludizem, da vsi kradejo, tisti, ki so res kradli, pa se še vedno skrivajo v ozadju in so nedotakljivi."
Dari Južna je v eni zgodbi celo priznal utajo davkov.
Poglejte, kdo je leta 2009 sedel v nadzornem svetu Petrola. Poleg omenjenega še Urban Golob, ki ga na Hypo bank bremenijo zaradi velikih nepravilnosti in ima po pisanju medijev na grbi več kazenskih ovadb, Žiga Debeljak, ki je zaradi nasprotovanja prevzemu Mercatorja Sloveniji odpihnil 400 milijonov evrov, Bruno Korelič in Tomaž Kuntarič. To je bil nadzorni svet največje in najboljše firme v Sloveniji, halo?!
Ali je Kuntarič za nagrado dobil Sod?
Zanj ne bom nič rekel, ampak drugi, halo?! Nikoli nisem slišal, da bi bil v nadzornem svetu kakšne tuje pomembne družbe, kot sta Shell ali OMV, nekdo, ki je bil pravnomočno obtožen za kaznivo dejanje.
Kaj se je po letu 2010 dogajalo okoli mariborske nadškofije in v razmerju do Vatikana?
V Maribor je bil poslan pooblaščenec pater Lojze Cvikl. Potem se je zgodilo nekaj absurdnega. Iz Italije so prišli na povabilo slovenske strani za svetovalce predstavniki Rothschilda. Taistega Rothschilda, pri katerem smo se mi z vrhom družbe pogovarjali o prestrukturiranju in dokapitalizaciji Zvona. To je bilo res pobalinsko. No, oni so jim svojo storitev vsaj zaračunali (smeh). Vendar je spet prevladalo mišljenje, da bo po politični liniji vse rešila NLB. Kaj bo NLB rešila?
Še sama sebe ne more.
Ja, leta 2010 so še verjeli, da lahko. To so bile sanje brodolomca, tega se v Sloveniji ne da več narediti, ker enostavno ni več denarja.
Živimo v utvari, da bo kar naenkrat bolje, resnica pa je, da samo čakamo, kdaj bo kakšno podjetje propadlo. Mercator je lep primer. Že 2009. se je videlo, da zaostaja za Konzumom. Agrokorju sem svetoval pri projektu vpeljave novih proizvodov in storitev. Videl sem, kako se tam dela oziroma kako ljudje razmišljajo, zato mi je bilo jasno, da je padec Mercatorja samo vprašanje časa. Naš nacionalni diamant je postal zarjavelo železo, in to prav gotovo ne zaradi svetovne finančne krize.
Kakšne so relacije znotraj cerkve na Slovenskem?
To težko komentiram. Tukaj ni velikih ozadij, ampak samo vprašanje, ali si kršil pravila kanoničnega prava ali ne. Z zanimanjem sem bral povsem različne komentarje ob odstavitvi nadškofa Urana in zdaj Stresa, vendar sta obe odločitvi temeljili na jasnih pravilih.
Ste pomagali Alenki Bratušek do avdience pri papežu?
Če gre predsednica vlade v Rim, bi morali vsi pomagati, da pride do papeža. To je državotvorno dejanje. Ampak Slovenci imamo spet težavo, ker če to ureja Marko, ga mora Janko minirati, oziroma obratno. Ko si bomo to izbili iz glave, bomo največji zmagovalci. Veliko se nas je bojevalo za premierkin obisk.
Kakšen pa je bil namen obiska in kakšen izplen?
Gre za pozicioniranje na mednarodni ravni. Obisk je bil večji uspeh, kot je bilo priznano v slovenskem okolju. Na simbolni ravni ima tak obisk zelo velik pomen, marsikateri voditelj si želi priti na avdienco; pa ne more. Poglejte, Angela Merkel je bila takoj pri papežu, pa je Nemka in protestantka.
Kaj ste si obetali od pogovorov s Patrio?
V Avtocommerceu smo bili -zastopniki za EADS, tretjinskega lastnika Patrie. Spet se je pokazal slovenski destruktivni sindrom in spet smo največ škode naredili sami sebi. Na finski strani poznam vse akterje. Ti ljudje poslu niso bili dorasli. Patria ima podobno zgodovino kot Nokia, ki je nenadoma zrasla od izdelovalca gumijastih škornjev do high tech proizvodnje. Patria je dobila dva ali tri posle in kar naenkrat postala globalni igralec z istimi ljudmi, ki niso obvladali trga. Patria ni EADS, Airbua ali Eurocopter, in ker niso imeli izkušenj in lastne mreže, so padli v roke raznim riedlom in wolfom. Vsi so se hvalili, ali bolje rečeno, »duvali«, kaj vse bodo naredili, hoteli pa so le pristaviti svoj lonček. Patrio smo opozarjali, hodili na sestanke, jim pojasnjevali realno situacijo. Ves čas so nas spremljali tudi predstavniki EADS, ki so nas popolnoma podpirali. Da bi Sloveniji omogočili delovna mesta in predvsem tehnološki razvoj, smo šli celo tako daleč, da smo iskali dogovor med Zdenkom Pavčkom oziroma Sistemsko tehniko in Patrio, vendar ga je Pavček zavrnil. Raje je šel v konfrontacijo in destruktivizem. Dejstvo pa je, da smo si s to afero naredili takšno škodo, da si niti ne znamo predstavljati. Zaradi tega bomo težko našli partnerje v visokotehnoloških podjetjih, ta skoraj vsa delajo za vojaško industrijo, ki bi bili pripravljeni razvijati ali proizvajati v naši državi. Afero bomo šele začeli plačevati skozi izgubljena delovna mesta in potencialne prihodke. Zdaj je konec s protidobavami, in za to so odgovorni tisti, ki so afero rinili naprej. Seveda, če je bila kakšna podkupnina, je to druga zgodba, ampak to je treba dokazati in sankcionirati.
Saj je obsodba na prvi stopnji.
Je, ampak kot laik ne vidim dokaza. Naj povem s prispodobo. Kdo še ni pomislil, da bi svojemu otroku eno tako primazal, da bi mu obrnilo glavo. Ampak za to, da je pomislil, ni bil še nihče obsojen. Smo na zelo tankem ledu, kot rečejo Američani, you are drmng a rollercoaster, ne veš, kam greš, ne veš, kje boš končal. Te stare metode preizkušenih kadrov so preživete, še Kitajci so jih opustili. Kar se dogaja Jankoviču in Janši, ne bo Sloveniji prineslo nič dobrega.