Medij: Dnevnik Vojko FlegarAvtorji: Vojko Flegar Teme: mali delničarji, Luka Koper Datum: Četrtek, 20. december 2018 Stran: 14
Najmanjši skupni imenovalec mislite, da je dovolj visoka, je ameriški predsednik DonaNd Trump pred dobrim letom po poročanju dnevnika Washington Post spraševal svoje ekonomske svetovalce. Iskal, pravzaprav terjal je potrditev svojega mnenja, da pet čevljev in trije palci oziroma sto šestdeset centimetrov ni zadostna telesna višina za osebo na najvišjem položaju v ameriški centralni banki (Fed). Teh pet čevljev in trije palci so bili očitno bolj ali manj vse, kar seje Trumpu posrečilo artikulirati kot »argument« proti ponovnemu imenovanju Janet Yellen, po mnenju mnogih strokovno najbolj podkovane in hkrati (glede na politiko centralne banke in razcvet ameriškega gospodarstva po letu 2014) ene najuspešnejših oseb na guvernerskem položaju v zgodovini Feda. Trump, ki je prepričan, da mu »lastno drobovje pove več kot možgani kogar koli drugega«, kajpak ni tako neumen, da ne bi vedel, da med sposobnostjo za vodenje najvišje denarne oblasti v državi in telesno višino guvernerja ali guvernerke ni nikakršne povezave. A če je to vendarle mislil (ko gre zanj, je pač težko biti gotov o čemer koli), seje medtem že moral sprijazniti z dejstvom, da te povezave ni. Kajti Jerome Powell, kar nekaj palcev višji guverner, ki ga je sam predlagal, seje Trumpu medtem zameril še bolj kot Yellenova, kadrovska dediščina tako neljubega mu Baracka Obame. Kajti Powell doslej ni naredil nič, česar ne bi tudi Janet Yellen, namreč postopno dvigoval obrestne mere. Trump je, kajne, skrajnost in njegova »merila«, ko gre za guvernersko funkcijo (in skoraj vse drugo v politiki), so pač edinstvena. A res?
Vas med dolgim postopkom predlaganja in imenovanja novega guvernerja Banke Slovenije res ni nič spomnilo na čudaško Trumpovo pretvezo s telesno višino? Še več, a nismo nekaj podobnega ob imenovanju guvernerja imeli priložnost spremljati že leta 2006/2007? Da ne omenjamo številnih drugih kadrovskih postopkov, ko so (bila) v ospredju in odločilna »alternativna dejstva«. Najbrž zato ne more biti posebej presenetljivo, da sta oba zadnja guvernerja centralne banke za seboj pustila močno dvomljivo dediščino.
Prvi od njiju, Marko Kranjec, je spregledal predkrizno pregrevanje gospodarstva in s slabimi krediti prenapihnjene bilance slovenskih bank, drugi, Boštjan Jazbec, je imel odločilno besedo pri sporno veliki pokrizni dokapitalizaciji teh istih bank in likvidaciji dveh manjših s prav tako sporno razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in malih delničarjev. S to Jazbečevo dediščino bo imel novi guverner Boštjan Vasle verjetno še veliko opraviti, glede na njegove izjave pa ni pričakovati, da bo razčiščevanje na različnih ravneh sam tudi spodbujal. Upoštevaje sedanje državnozborsko razmerje politične moči je predsednik države Borut Pahor v Vasletu nazadnje našel idealnega guvernerskega kandidata.
Ne zato, ker bi bil ta prepričljiv za zadostno število poslancev oziroma strank, temveč zato, ker večina ni mogla ali hotela glasovati proti njemu. Malo zato, ker Vasle - drugače kot nekateri drugi kandidati - sam ni ponudil nobenega oprijemljivega razloga za nasprotovanje, malo zato, ker so si nekateri bolj kot svojim predstavam primernejšega kandidata želeli končati postopek, malo zato, ker so spet tretji imeli v glavi predvsem svoje račune s predsednikom države.
Vasle je tako guverner kot nekakšen najmanjši skupni imenovalec postal s podporo nenačelne oziroma interesne »velike koalicije«, kar mu, morda paradoksalno, zagotavlja razmeroma trden izhodiščni položaj, saj so zdaj za njegovo izvolitev po malem odgovorni vsi, on sam pa ni nikomur nič dolžan. Je pa seveda vprašanje, ali in kako bo to »realno« neodvisnost - ob tisti formalni, ki mu jo daje zakon - izkoristil. Vasle ima razmeroma trden izhodiščni položaj', saj so za njegovo izvolitev po malem odgovorni vsi, on sam pa ni nikomur nič dolžan.