Medij: Dnevnik - Dnevnikov objektiv Avtorji: Cirman Primož Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Ostalo Datum: 27. 06. 2009 Stran: 3
Kaj je ena od razlik med Zoranom Jankovičem in Igor Bavčarjem? Če je prvi vseskozi zatrjeval da bo iz Mercatorja odšel ko bo to hotel sam, a je nato po volji nadzornikov moral oditi predčasno, je Bavčar, ravno nasprotno, Istrabenz vsaj uradno zapustil na lastno željo, čeprav je večkrat znal povedati, da bodo imeli pri tem zadnjo besedo lastniki. Primerjava sama po sebi opisuje sprijenost slovenskega tranzicijskega gospodarstva. Medtem ko je Jankovič z vrha Mercatorja moral - tudi po Bavčarjevi zaslugi - oditi po tem, ko seje ta pod njegovim vodstvom razvil v simbol širitve slovenskega gospodarstva v jugovzhodni Evropi (domnevno sporni posli s sinovi in neuspelo lastninjenje gor ali dol), je Bavčar s položaja v upravi Istrabenza prostovoljno (!) sestopil skoraj tri mesece po tem, koje družba razglasila insolventnost in objavila rekordno, 220-milijonsko izgubo v lanskem letu.
Bavčarjev Istrabenz simbolizira vse, kar je v slovenskem korporativnem upravljanju narobe: od političnih zvez, prek katerih je Bavčar prišel v gospodarstvo, menedžerjev, ki družbe raje lastninijo kot upravljajo, anemičnih nadzornikov pa do nejasnih poslovnih strategij, »zatiranja« malih delničarjev, hoje onkraj dovoljenega po prevzemni zakonodaji in naložbenih avantur, v katerih izginjajo stotine milijonov evrov. O »razvoju« novodobnega domačega (političnega) kapitalizma bržkone največ ve prav Bavčar. Koje leta 2002 postal predsednik uprave Istrabenza, je Sloveniji predsedoval Milan Kučan, njeni vladi pa janež Drnovšek. Na vrhu Istrabenza je preživel tri vlade. Medtem kojeRopova vlada v danes povsem pozabljeni prvi »protitajkunski« vojni v Zavarovalnici Triglav obračunala z Nado Klemenčič, je Istrabenz od državne NLB potihoma kupil pomemben paket delnic v Maksimi Holding prek katere seje Bavčar namenil izpeljati menedžerski odkup družbe. V med mu je sekira padla v času vlade Janeza Janše -ne le z nakupom in kasnejšo prodajo Mercatorja, ampak z več posli z državo. Medtem koje kadrovski cunami odnašal Bavčarjeve direktorske kolege, je država v nadzorni svet Istrabenza imenovala celo enega najtesnejših Bavčarjevih prijateljev. Če je Janševo »protitajkunsko« vojno preživel brez prevelikih prask, gaje Pahor jeva vlada raje prepustila na (ne)milost upnikom in novim lastnikom. Kljub temu, da je veljal za »večnega«, pa pomena Bavčarjevega odstopa iz uprave Istrabenza ne gre precenjevati. Iz koprskega holdinga je namreč odšel skozi glavni vhod v aktovki pa ni odnesel kazenskih ovadb, ampak četrtinski lastniški delež v podjetju, ki še ima nekaj možnosti za preživetje.
Čeprav je Istrabenz zaradi Bavčarjevih nepremišljenih poslovnih odločitev, ki jih je financiral izključno z zadolževanjem, že od jeseni v težkem položaju, njegove zamenjave ni predlagal nihče od treh predsednikov Istrabenzovega nadzornega sveta. Ravno nasprotno, eden od njih gaje celo na novo imenoval za člana uprave. Zatajili so tudi lastniki, ki so se proti Bavčarju obrnili le, ko jim ta bodisi v nasprotju z dogovorom ni hotel odkupiti delnic Istrabenza bodisi ni pristal na katerega od predlaganih nadzornikov - še to le s kakšnim neprijetnim vprašanjem na skupščini ali neuspešno zahtevo po reviziji poslov. Še več, lastniki so z Bavčarjem skoraj do zadnjega dne brez zadržkov sklepali (ne)načelne koalicije in sodelovali tam, kjer so jih družili skupni interesi: pri izogibanju odločbam Agencije za trg vrednostnih papirjev ali celo pri domnevnem skupnem naskoku na Petrol. Veriga odgovornosti za »fenomen« Bavčarje torej dolga - sega vsaj do revizorjev, ki so bolj ali manj spregledali Istrabenzovo pretirano zadolževanje, in (državnih) bank. Te so še lani brez prevelikih zadržkov holdinga dajale posojila, kijih ta ni bil več zmožen poplačevati.
Ob novici, da se je v minulih dneh v reševanje Istrabenza vključila tudi Banka Slovenije, se velja vprašati, zakaj ni krovna institucija za nadzor bančnega sistema že v začetku lanskega leta, koje Istrabenz za posojila začel zastavljati lastniške deleže, opazila Bavčarjeve »Ponzijeve sheme«, v katero seje tako ali drugače ujelo kar devetnajst bank Bavčarjev odhod zato še zdaleč ne pomeni konca sistema, v katerem je bil notranji minister iz časov osamosvajanja le vrh ledene gore, ali celo nekakšnega zatona slovenskega (političnega) kapitalizma. Ta je skupaj z »moralno« katarzo res mogoč le s stečajem holdinga Istrabenz, ki glede na dejstvo, da imajo največji delež nezavarovanih posojil v njem tuje banke, zelo verjetno ni »prevelik, da bi padel«. V resnici je ravno obratno: prav način in »timing« Bavčarjevega odhoda dokazujeta, da se velika večina drugih igralcev v Istrabenzovi zgodbi ni naučila ničesar. Le kako si je namreč mogoče drugače razložiti pričakovanja uprave, lastnikov in bank, da bi lahko precejšnji del njihovih težav v Istrabenzu izginil že v kratkem z morebitno tridesetodstotno rastjo cen delnic na borzi!? Ne gre tudi pozabiti, da nadzorniki Bavčar ja niso odstavili, čeprav mu delničarji niso podelili razrešnice, banke pa so ga tudi po tem, ko Istrabenz uradno ni bil več plačilno sposoben, priznavale kot kredibilnega sogovornika v pogovorih o sanaciji.
Odstop Igorja Bavčarja torej ni zmaga, ampak hud poraz domačega korporacijskega upravljanja in etičnih vrednot, ki naj bi veljale v poslovnih in družbenih odnosih. Vpleteni v zgodbo o Istrabenzu so z njim dali jasno vedeti, da za vse vendarle ni kriv (le) Bavčar - če bi namreč bil, bi ga nadzorniki razrešili, lastniki tožili, banke pa »stisnile« v kot. Zmetati vse blato v Bavčarja in pri tem prezreti tiste, ki so ga pomagali »ustvariti«, je primerljivo z zatrjevanjem, da svetovna finančna kriza in Bernard Madoff nimata skupnega imenovalca, ali razlagami, da so se finančni trgi zlomili zaradi preveč in ne premalo regulacije. Zdaj vemo, da napaka ni bila (le) v Bavčarju, ampak sistemu, kije »ekscesnost« nekdanjega prvega moža Istrabenza omogočal in nagrajeval. Bavčar tako ni »bolezen«, ampak le njen »simptom« - bi bilo v enakih okoliščinah v Istrabenzu res vse v najlepšem redu z drugim »bavčarjem«? Z načinom Bavčarjevega odhoda je slovenska finančno-gospodarska elita ponovno sporočila, da ni sposobna samorefleksije in da (bo) »zaslužne« člane ščiti(la) do zadnjega. Če še Istrabenz, v katerem ima Igor Bavčar še vedno 25 odstotkov delnic, na koncu res ne bo končal v stečaju, bo imel njegov nekdanji prvi mož kot bi dejal eden njegovih dolgoletnih prijateljev, res razlog da odpre šampanjec.